»Presrečni smo bili, da gremo na Primorsko, in da je ta dežela zopet naša.«
Spomin igralca Aleksanda Valiča na 5. maj 1945, ko se je s frontnim gledališčem mudil v Ajdovščini ter nastopil na proslavi ob izvolitvi prve slovenske vlade.
Bila je pomlad leta 1945 in bližal se je konec vojne, ko smo člani frontnega gledališča VII. Korpusa prejeli povelje, naj se z Notranjske premaknemo proti Primorski in nato dalje proti Trstu. Presrečni smo bili, da gremo na Primorsko, in da je ta dežela zopet naša. Moja radost pa je bila še globlja, saj bom po 16 letih videl rojstni kraj svojih staršev in upal sem, da bom videl tudi svoj rojstni kraj – Gorico.
To ni bila težka pot, saj smo »Frontniki« v zadnjem letu vojne prehodili in nastopali skoraj po vsej Sloveniji.
Zgodaj zjutraj 5. maja smo prišli in se ustavili v okrašeni Ajdovščini. Dopoldne smo nastopili na proslavi ob izvolitvi prve slovenske vlade. Vedeli smo, da se dogaja nekaj pomembnega in med ljudmi je bilo čutiti radost in ponos.
Program frontnega gledališča se je začel s pesmijo »Frontno gledališče smo, naš sovražnik je dolgčas, koder smo in kam gremo, razjasni se vsak obraz«. Nato smo v pesmi in besedi govorili in peli o partizanskem boju za svobodo domovine in zapeli novi Zvočni tednik, »ki pove v besedi in pesmi, kaj vse počenja ta znoreli svet«.
Domačini so navdušeno in hvaležno spremljali naš nastop. Mi pa smo se trudili čim jasneje in razločneje izgovarjati slovensko besedo, ker smo vedeli, da so bili Primorci 20 let prikrajšani zanjo. Istega dne zvečer smo štiriinsedemdesetič ponovili ta bogati program, s katerim smo gostovali po vsej Sloveniji.
Aleksander Valič, igralec
Nosilec partizanske spomenice 1941
nazaj na seznam